Glasbenik in učitelj Adolf Gröbming se je rodil 6. januarja 1891 v Trstu. Med letoma 1902 in 1906 je obiskoval realko v Trstu, nato pa se je vpisal na moško učiteljišče v Kopru, ki je po reorganizaciji šolstva leta 1875 postalo edino učiteljišče na Primorskem. Uradni učni jezik je bila nemščina, pouk pa je potekal v štirih različnih lokalnih jezikih: nemščini, slovenščini, hrvaščini in italijanščini. Učiteljišče so obiskovali bodoči učitelji, ki so pridobivali osnove podagoškega dela, a hkrati utrjevali svojo nacionalno pripadnost. Skupina pedagogov, ki je izšla iz vrst koprskega učitelišča, je vzdrževala odnose tudi pozneje in sodelovala pri organizaciji pomembnih pobud, kot npr. Učiteljski pevski zbor.
Po študentski stavki, ki sta jo goreče spodbujala Srečko Kumar in Ivan Grbec, je bil hrvaški odsek leta 1908 premeščen v Kastav, slovenski pa leta 1909 v Gorico, tako je Adolf Gröbming leta 1910 maturiral v Gorici.
Istega leta je začel poučevati na javni šoli v tržaškem okrožju Sv. Ivana in dejstvo, da je ostal v domačem kraju mu je omogočilo tudi izpopolnjevanje glasbenega študija na tržaškem konservatoriju, ki je takrat nosil ime Giuseppeja Verdija. Violino je študiral pri Dudovichu in kompozicijo pri Zampieriju.
Študij je bil leta 1913 zaradi vpoklica v vojsko prekinjen, a ga je leta 1919 nadaljeval na Konservatoriju Glasbene matice v Ljubljani, kjer je leta 1922 diplomiral iz violine, klavirja in petja. Tako je Gröbming nadaljel svojo življenjsko v Ljubljani, kjer poučeval najprej na Glasbeni matici, nato pa na učiteljišču.
Bil je ustanovitelj revije Tamburaš in leta 1946 ustanovitelj in urednik revije Naši zbori. Sodeloval je tudi s Cerkvenim glasbenikom, v katerem je objavil pomembne razprave iz fiziologije in fonetike. Zložil in priredil je tudi več skladb za zbor, tamburaški zbor, glas in kitaro. Kasneje je postal upravni direktor ljubljanske Akademije za glasbo in ravnatelj njene srednje glasbene šole.
Zapustil nam je učbenike, pedagoške razprave in številne priročnike dirigiranja, glasbene teorije in poučevanja: bil je eden prvih Slovencev, ki je prispeval literaturo o kitari, izdal je priročnik Kitarska šola za začetnike, namenjeno zlasti spremljevanju petja.