Avgusta 1906 se je Emil Adamič skupaj z mlado ženo Hano Keber odločil, da gresta mimo Trsta na medeni teden. Tu je bil gost rojanskega društva Zarja, ki ga je sprejelo z veliko pogostitvijo s pesmijo in cvetjem.
Verjetno je prav ta prisrčen sprejem v Adamiču sprožil idejo, da bi zaprosil za premestitev v Trst, ki je takrat spadal pod isto državo kot Kamnik. Septembra 1909 je Adamič začel poučevati na šoli SS. Cirila in Metoda ter tudi na tržaški Glasbeni matici.
Od leta 1909 do leta 1914, ko so ga vpoklicali v avstro-ogrsko vojsko, je bil Adamič eden od markantnih osebnosti slovenskega in slovanskega kulturnega in glasbenega življenja v Trstu.
Po
leg poučevanja – s katerim je preživljal sebe in družino – je Adamič vodil več pevskih zborov, občasno tudi orkester, ki je spremljal plese na raznih prireditvah, ter pisal poročila in kritike o koncertih v Trstu in okolici za Edinost, za Nove akorde in druge ljubljanske časopise.
Vmes je še naprej poglabljal svoje skladateljsko znanje in se vpisal v razred Antonia Zampierija na Konservatoriju v Trstu, kjer so se takrat izobraževali tudi drugi slovenski skladatelji in dirigenti, kot so Mirko Polič, Srečko Kumar, Vasilij Mirk, Adolf Groebmig.
Iz tega živahnega obdobja hrani tržaški konservatorij njegov rokopis Preludij komedije za veliki orkester.
Za tiste, ki želite izvedeti več o letih Emila Adamiča v Trstu, je tukaj link na moj esej https://www.academia.edu/32716741/Adami%C4%8Deva_tr%C5%BEa%C5%A1ka_leta_Adami %C4%8Dev_zbornik_2004
Tukaj pa Youtube povezava Adamičevo Vse najlepše rožice, avtorska predelava priljubljene štajerske skladbe za a capella moški zbor (TTBB) v interpretaciji Fantovske vokalne skupine Ivana Cankarja.