Avtorica posredno odgovarja na vprašanje, ali je glasbena estetika upravičeno del filozofije, saj se celo sama estetika zdi kot neke vrste stranska veja glavne filozofske krošnje.
Vsebina monografije je znanstveno-strokovni prikaz glasbene zapuščine obeh bratov, ki sta močno opredelila slovensko glasbo v zadnji tretjini 19. stoletja in v začetku 20. stoletja. V delu je podrobneje predstavljen klavirski opus Benjamina Ipavca, njegovi samospevi, zaradi katerih je dobil vzdevek “slovenski Schubert” in zbirke, kantata “Kdo je mar?” ter operni opus.
V zborniku je devet člankov, ki se nanašajo na delo v Piranu rojenega skladatelja in kulturno zgodovino naših primorskih mest.
Luisa Antoni je v tem delu pripravila raziskavo o člankih, ki so izšli za odrske postavitve Kogojevih Črnih mask. Zaradi svoje zahtevnosti so bile Črne maske uprizorjene le trikrat, in sicer v letih 1929, 1957 in 1990.
