Če pogledam nazaj, lahko rečem, da se moje védenje in razmišljanje in delovanje vrti okrog ene same osi, glasbe. Prvič sem se operativno srečala z glasbo pri 11-h, ko me je mama peljala v glasbeno šolo. Tam je bila mlada profesorica Vihra Kodrič, ki je ugotovila, da nekaj je v meni. Tako se je pri klavirju začelo. V nadaljevanju študija nisem imela iste sreče, naslednji profesorji so bili precej povprečni. Vendar, ni jim uspelo me oddaljiti od glasbe. Velik korak naprej je pomenilo srečanje z Nevo Merlak, izredno pedagoginjo, ki me je usmerila h klavičembalu, torej k stari glasbi. Obenem me je paralelni univerzitetni študij postavil v stik z visoko humanistično tradicijo, ob kateri sem se jaz formirala in čigar metode sem potem uporabila pri magisteriju in doktoratu. Za mojo univerzitetno pripravo so poskrbeli Michele Ciliberto, Tine Hribar, Lev Kreft, ki so mi omogočili, da razmišljam o glasbenem nasploh. Glasba kot igranje, glasba kot razmišljanje o …. in še glasba kot ustvarjanje. Na tej poti sem imela več sreče, pedagogi so se kar zvrstili in mi dali veliko znanja in spodbud (F. Nieder, R. Vaglini, M. Buonifacio, A. Corghi in F. Fanticini). Na koncu pa še medijsko posredovanje glasbe, preko časopisov, radija in televizijskega ekrana, posredovanje, ki je potovalo od Trsta vse do Rima in Ljubljane in ki me je vodilo italijanske do slovenske državne radiotelevizije.