Kdor se loti branja zadnje, nedokončane knjige skladatelja, publicista in profesorja Vilka Ukmarja, lahko ugotovi, da se vanjo stekajo številne teme, ideje in različna mnenja, ki jih je skladatelj nabral na svoji dolgi in bogati življenjski poti. Delo je pravi konglomerat različnih idejnih in življenjskih plasti. Avtor je spis izpopolnjeval še v zadnjih letih življenja ter vanj vključil tudi taka razmišljanja, ki ne sodijo strogo na glasbenoestetsko področje. Ukmarjeva izvajanja niso prišla preprosto od nekod, temveč so se organsko vključevala v širši evropski miselni prostor, v katerem se je pokazala nujna potreba po estetskem razmišljanju, v njegovem primeru po glasbenoestetskih temeljih. Ukmar nam je kot eden redkih skušal ponuditi strokovno dodelana orodja za razumevanje glasbenega. Razmišljanje pa je ostalo nedokončano. Njegova pozornost in opazovanje filozofskih prvin sta sicer pomembna kazalca – opozarjata, da je potreboval širši filozofski okvir – ta je v pričujočem spisu tu in tam poudarjen. Zaradi skromnejše literature v slovenski glasbeni estetiki v medvojnem in povojnem obdobju – ne smemo pozabiti, da sta Stanko Vurnik in Marij Kogoj, najzanimivejša avtorja glasbenoestetskih misli pri nas v tem obdobju, kmalu utihnila – pa je Ukmarjev zadnji zapis toliko pomembnejši.
Maša Požar, recenzentka
Ampak, letnik 9, št. 5, maj 2008
Vilko Ukmar je poznan kot izjemen skladatelj, glasbeni zgodovinar, publicist in kritik. Večina ga smatra za enega izmed glavnih estetov na Slovenskem, saj se je veliko posvečal stilno estetskim vprašanjem, predvsem v glasbi.
»Poglavja iz glasbene estetike« odkrivajo delček Ukmarjevih razmišljanj nekoliko širše od samega pojma glasbene estetike. Avtor namreč izhaja iz razmišljanj, ki sta jih v slovenski kulturni in umetnostni zgodovini zapustila Izidor Cankar in kasneje Stanko Vurnik, po katerem se je Vilko Ukmar največ zgledoval.
Presenetljivo se knjiga najprej loteva vprašanja o pojmu stila, ki ga Ukmar smatra za posebnega, saj »določa in opredeljuje stvari in pojave po značaju njihove oblike in vsebine«. Zanimivo pri delu Vilka Ukmarja je, da v svoja razmišljanja vključuje misli velikih imen svetovne filozofske, književne in druge umetnosti. Kljub temu pa ohrani svojo distanco in se zavzema za svojstven doprinos h knjigi. Pojem stila tako vključi tudi v okvire muzikologije oziroma glasbene znanosti, ki svoja izkustva o določenih glasbenih umetninah ureja s pomočjo mišljenja. In sicer tako, da jih stilno določa, opredeljuje in tolmači. Vendar avtor ni nikoli v svojih delih ostal omejen le na področje glasbe. Ravno naslednje poglavje o “psiholoških osnovah splošnega in umetniškega doživljanja” predstavlja bralcu in bralki popotovanje skozi psihologijo in filozofijo umetnosti in umetnosti lepote. Ključno je, da pri tem izpostavi lepoto kot bistveno značilnost estetike, še posebno v umetnosti. Avtor poudari Kantovo razlikovanje čustvovanj, med katerimi estetsko čustvovanje predstavlja osnovo umetniškega doživljanja. »Za umetnost je poglavitni pogoj prvinsko likovno doživetje in z njim povezano estetsko čustvovanje, katerega izhodišče je lepota«. S to mislijo se Ukmar konkretno opredeli v razmišljanjih o glasbenem liku, ki med drugim predstavlja temelj glasbe.
Ta del knjige je morda najbolj temeljit iz muzikološkega zornega kota, saj analitično razglablja o glasbi kot umetniški zvrsti, ki uporablja za gradivo svojih likov tone, šume in tišino. Pomembno se zdi vprašanje kako človek določeno doživetje izpove z glasbo in kako določena glasba učinkuje na človeka. Na podobna vprašanja skuša Vilko Ukmar najti konkretne odgovore z notnim gradivom, s pomočjo fizike in glasbene akustike.
V zadnjem poglavju pa se je znova vrnil k nekoliko znanstvenemu pristopu stilne presoje s stališča polaritet oziroma nasprotij, ki se »med seboj zanikujejo in se prav s tem potrjujejo, to pa širi in poudarja njihov pomen«. Na osnovi zgodovinskih dejstev nasprotij idealizma-naturalizma, realizma ter utilitarizma-larpurlartizma in virov velikih imen kot so Goethe, Kant, Voltaire in drugih se Vilko Ukmar težko osredotoči samo na glasbeno. Obilica filozofskega gradiva in pojmov umetnostne zgodovine so zasenčile avtorjevo namero, da se poveže s pojmom glasbene estetike. Zato marsikaj ostaja nedorečeno in smiselno nepovezano. Vseeno pa dobimo občutek, da je avtor nizal trenutne misli, ki se kasneje niso povezale v celoto. »Poglavja iz glasbene estetike« je namreč Ukmarjeva nedokončana knjiga, saj jo je avtor menda začel oblikovati in sestavljati v medvojnem obdobju, kasneje jo je veliko dopolnjeval in popravljal vse do temeljitosti. A kljub temu so v knjigi nakazane smernice, s katerimi je avtor nakazal svoje namere in težnje. Knjiga namreč prikaže kako se o glasbenem lahko razmišlja širše iz vseh družbeno-znanstvenih smereh, tudi na Slovenskem kulturnem in umetniškem področju. Zato velja spodbujati strokovnjake, da se glasbeno estetska misel nadaljuje tam, kjer jo je Vilko Ukmar zaključil.