Pisanje skladb je zame nuja, način kako spoznavam sebe. Pogosto pride začetna spodbuda od naročnika, ki je lahko glasbenik, glasbena zasedba, društvo ali gledališče, kar pomeni, da bo skladba dobila svojo pot do koncertnega odra.
Leta 2013 mi je beneška glasbenica in skladateljica Maria Letizia Michielon naročila skladbo za harfo solo. Navdahnila me je poezija Monice Pavani “Qui il tempo continua” in naslov skladbe je odlomek iz druge kitice. V skladbi se prepletata dve zvočni dimenziji: običajni zvoki harfe in alikvotni toni. To je tudi dvojna dimenzija, ki se kaže v našem življenju: notranjost naše intimne in naša javnost, ki jo delimo z zunanjim svetom. Ta dvojna raven je tudi v posvetilu te skladbe, ki je po eni strani javno, po drugi pa ‘in pectore’, neizrekljivo.
Harfistka Emanuela Battigelli predstavlja to skladbo v novi interpretaciji z zanimivim videom.
Battigellijeva je glasbenica, ki se je usmerila v sodobno glasbo in preoblikovala različne programe, ki harfo in njeno glasbo danes osvetlijo v moderni luči.
Je dejavna kot solistka in v komornih zasedbah in je že nastopala na pomembnih festivalih kot so Festival d’Aix-en-Provence, Verbier Festival in Jeruzalemski sodobni glasbeni bienale, koncertirala je z italijanskim Nacionalnim simfoničnim orkestrom RAI (2015 Ravenna Festival), z Državnim filharmoničnim orkestrom Tirgu Mures (2013) in z izraelskim Komornim orkestrom (2006).
Njeni zadnji nastopi so bili v Rimski filharmonični akademiji, solo recital za Mittelfest s programom Praznovanje življenja, posvečenim praznovanju življenja v različnih obdobjih in kulturah ter koncert za harfo in elektroniko za 63. Bienale Musica v Benetkah, kjer je bila prvič v zgodovini Beneškega bienala predstavljena harfa kot solistka, ter koncerti z Orkestrom di Padova e del Veneto, kjer je nastopala kot solistka v Danses za harfo in komornim orkestrom Clauda Debussyja pod taktirko Luigija Piovanija.